UVOD
Nogomet, najpomembnejša postranska stvar na svetu, je na apeninski polotok prispel l. 1893, ko so angleški pristaniški delavci v Genovi britanskemu konzulu Paytonu predstavili svojo zamisel o ustanovitvi nogometnega kluba. Prebivalci apeninskega polotoka so šport hitro vzljubili, ta pa se je začel hitro širiti.V italijansko prestolnico je prispel l. 1901, ko se je ustanovil prvi rimski nogometni klub Football club Roma. V l. 1902 sta mu sledila Roman in Lazio, v l.1907 Alba, leto kasneje Fortitudo, nato pa še Audace, Esperia ter Juventus Roma. Lazio je bil sicer ustanovljen že ob prelomu stoletja, a kot športno društvo ( zajemal je domala vse športne zvrsti, od kolesarjenja pa do gimnastike) in do l.1902 ni imel nogometne ekipe.
V 20-ih letih prejšnjega stoletja je bilo italijansko prvenstvo razdeljeno na regije, zmagovalci regij pa so se v zaključku pomerili med seboj. V rimski regiji so takrat igrali Lazio, Romana, Fortitudo, Alba, Juventus, Roman, Audace in Pro Roma.
Fortitudo je bil prvi, ki se mu je kot zmagovalcu regije uspelo prebiti vse do finala, a ga je tam l. 1922 zaustavil Pro Vercelli (3:0 , 5:2). Do finala se je, poleg Fortituda, uspelo prebiti tudi Albi, ki ji je to uspelo dvakrat, a ji naslova prav tako ni uspelo osvojiti. Leta 1925 so klonili proti Bologni (2:0, 4:0), v naslednji sezoni pa proti Juventusu iz Torina (7:1, 5:0). Visoki porazi rimskih ekip proti nogometnim klubom s severa države, so bili povod za ustanovitev enega, močnega kluba, ki bi se lahko enakovredno meril z močnimi severnimi ekipami.Lastniki klubov so se zavedali, da se morajo šibke ekipe prestrukturirati ter povezati, s čimer bi pridobili vsi. To se je tudi zgodilo. Pro Roma in Romana sta se zlila v en klub in se nato združila s Fortitudom, Juventus je propadel, Audace pa se je pridružil Albi. Na začetku prelomnega leta 1927 so bile v Rimu le še štiri ekipe. To so bile Alba-Audace, Fortitudo Pro Roma, Roman in Lazio.
Dne 6.6.1927, so se sestali predstavniki vseh klubov, z željo po ustanovitvi enega nogometnega kluba, ki bi predstavljal prestolnico. Vendar do dogovora ni prišlo, saj so predstavniki Lazia, ki je bil takrat najbolje organiziran klub oz. športno društvo še z ostalimi športnimi panogami, idejo zavrnili ter ostalim trem klubom postavili finančne pogoje, ki jih je bilo nemogoče izpolniti. Sestanek je bil prestavljen na naslednji dan, 7. junij, ko so se na domu Itala Foschija, pooblaščenca italijanske športne zveze, ponovno zbrali vodilni možje, tokrat brez predstavnikov Lazia.Sestanek je bil uspešen, vsak klub pa je pri ustanovitvi novega kluba prispeval svoj delež. Alba Audace, ki je izhajala iz najpopularnejših rimskih četrti je imela največ navijačev. Fortitudo Pro Roma je bil katoliški klub in je imel v tistem času najboljše igralce, Roman pa je izviral iz bogatejših četrti in je v novo klubsko blagajno prispeval denar – rodila se je Associazione Sportiva Roma oz. krajše, AS Roma. Klubske barve so postale barve Roman-a, rdeča kot »sangue di bua« (volovska kri) in rumena kot »becco d’oca« (gosji kljun). Ti dve barvi sta povezani tudi z antično zgodovino mesta in rimskega imperija. Predsednik, ki je bil hkrati pobudnik in ustanovitelj, pa je postal Italo Foschi.
Čeprav se je klub rodil 7.junija 1927, je uraden datum ustanovitve postal 22. julij 1927, navkljub temu, da so o novem klubu že naslednji dan poročali takratni rimski časopisi, Il Tevere, La Tribuna in Il Messaggero.
ZAČETKI
Svojo prvo tekmo je Roma odigrala 10 dni po ustanovitvi, ko se je 17. junija pomerila z madžarsko ekipo UTE (sedanji Ujpest). Trenerja Piselli (Alba) in King (Fortitudo) sta pripravila ekipo, večinoma iz igralcev Fortituda, za zgodovinsko prvo tekmo, na kateri je blestel takrat edini zvezdnik v moštvu – Attilio Ferraris IV., ki je kasneje postal tudi prvi igralec Rome, ki je zaigral za italijansko reprezentanco. Tekma se je igrala na štadionu Velodromo Appio (štadion Albe), v prvi postavi Rome pa so takrat igrali : Rapetti, Mattei, Corbyons, Ferraris IV., Degni, Caimmi, Heger, Boros, Rovida, Cappa in Ziroli. Roma je Ujpest premagala z izidom 2:1, zgodovinska prva strelca za »giallorosse« pa sta bila Cappa in Heger.
25. septembra 1927 se je pričelo državno prvenstvo, takrat imenovano Divisione Nazionale, ki se je delilo na dve skupini, v vsaki je nastopalo 11 ekip. Najboljše 4 ekipe iz vsake skupine so napredovale v končnico. Pred pričetkom prvenstva sta se moštvu pridružila napadelec Bussich in angleški trener William Garbutt, bivši igralec
Arsenala in trener Genove, ki je v letih 19 -23,-24,-25 osvojila državno prvenstvo.Svojo prvo tekmo v državnem prvenstvu je Roma igrala proti Livornu ter že v debitantskem nastopu dosegla svojo prvo zmago (2:0), na kateri sta zadela Ziroli in Fasanelli. Prva uradna postava AS Rome pa je izgledala tako : Rapetti, Mattei I., Corbyons, Ferraris IV., Degni, Rovida, Ziroli, Fasanelli, Bussich, Cappa in Chini. Prvenstvo, ki se je zaključilo 4. marca 1928, je Roma končala z zmago nad Internazionale-jem (3:0). Lestvica skupine B, kjer je igrala Roma, pa je izgledala takole : Bologna 27, Juventus 24, Casale 24, Internazionale 23, Modena 22, Novara 21, Pro Patria 20, AS Roma 19, Livorno 17, Dominante 14, Hellas Verona 8. Po odigranem prvenstvu, je 29. marca predsednik Italo Foschi svojo funkcijo prepustil Renatu Sacerdotiju.
Čez dober teden dni, 8.aprila 1928, je Roma odigrala svojo prvo pokalno tekmo. Tekmovanje se je takrat imenovalo Coppa Coni (predhodnik Coppe Italie), tekme pa so se igrale po zaključku državnega prvenstva. Tako kot v državnem prvenstvu, je Roma tudi v pokalnem dobila svojo prvo tekmo. Na debiju je s 4:1 ugnala ekipo Napolija. Na tej tekmi je hat-trick dosegel Fasanelli, zadnji gol pa je prispeval Cappa. Roma je v pokalu nadaljevala z izvrstnimi predstavami in se uvrstila v finale. Finale se je igral 29. julija v Firencah, nasprotnik Rome pa je bila Modena. V izjemno napeti tekmi sta zmago (2:1) ter prvo osvojeno lovoriko za klub v kar prvi sezoni prinesla Corbyons in Bussich.
Po odigrani sezoni se je Roma okrepila z dvema igralcema, ki sta skupaj s kapetanom Ferrarisom IV. tvorila udarno trojico ekipe, ki je v 30-ih letih prejšnjega stoletja krojila vrh državnega prvenstva. Iz Interja se je v rojstno mesto vrnilFulvio Bernardini, poleg njega pa je v ekipo iz Rijeke prispel Rudolph Volk. Bernardini je bil v tistih časih eden najboljših italijanskih igralcev, tehnično izjemno podkovan vezni igralec, zaradi česar je pridobil nadimek »Il Dottore«, rimski navijači pa so ga klicali »Fuffo«. Volk pa je bil izjemen napadalec, znan po svojih golih iz obrata, ki so presenetili vratarje. S svojo izjemno okretnostjo si je prislužil nadimek »sciabbolone«, še bolj znan pa je bil po izjavi v polomljeni italijanščini : » Io no penso, io tiro.« (Jaz ne razmišljam, jaz streljam.)
Sezona 1929/30 je prinesla veliko novosti, saj se je preoblikovalo državno prvenstvo. Skupini iz Divisione Nazionale sta se združili in liga je dobila podobo današnjih nogometnih prvenstev. Novost za Romo pa je bil nov, sodoben nogometni štadion, ki ga je dal zgraditi Silvio Sensi (oče trenutnega predsednika).
Campo Testaccio, poimenovan po delavski četrti v južnem delu mesta, je bil zgrajen po vzoru angleških štadionov in je sprejel približno 20.000 gledalcev, vse 4 tribune pa so bile obarvane v klubskih barvah. Mit slavnega štadiona še danes živi, saj je veljal za neosvojljivo trdnjavo. Od 5. novembra 1929 (AS Roma 2:1 Brescia) pa vse do 30. junija 1940 (AS Roma 2:1 Livorno), je Roma na njem odigrala 161 tekem, na katerih je dosegla 103 zmage, 32 remijev in zgolj 26 porazov. Na novo ustanovljena liga je prinesla tudiprvi rimski derbi, saj sta pred tem Roma in Lazio igrala v različnih skupinah. Prvi derbi se je igral 8. decembra 1929 na Lazievem štadionu, Stadio di Rondinella. Okoli štadiona je bilo na stotine pripadnikov policije, vojske ter fašistične milice, saj so se takratne oblasti zavedale pomembnosti derbija. Lazio je igral v postavi : Sclavi, Saraceni, Bottaccini, Pardini, Furlani, Caimmi, Ziroli, Spivach, Pastore, Malatesta in Sbrana.
Za Romo pa so igrali : Ballante, Barzan, De Micheli, Ferraris IV., Degni, Carpi, Benatti, Delle Vedove, Volk, Constantini in Chini. Na štadionu je bilo približno 15.000 gledalcev, večinoma oblečeni v rdečo-rumeno barvo, o čemer je pisal tudi Il Littoriale (danes Corriere dello Sport): »Objektivno lahko trdimo, da je bil Lazio viden le na igrišču, tribune pa so bila napolnjene z Romanisti, ki so Lazialom pustili zelo malo prostora«. Tekmo je 15 minut pred koncem, s strelom z roba kazenskega prostora, odločil Volk, ki je s svojo mojstrovino Romi prinesel zmago na prvem derbiju. Roma je slavila tudi na povratni tekmi 4. maja 1930. Izid na Testacciu je bil 3:1 v korist giallorossov, strelca pa sta bila Volk (2x) in Chini. AS Roma je sezono zaključila na 6. mestu, na zadnji prvenstveni tekmi pa se je od navijačev poslovila z visoko zmago nad Padovo, saj so varovanci trenerja Herberta Burgessa slavili kar z 8:0 (hat trick Volk in Fasanelli, Chini, Benatti). Na tej tekmi je v prvi postavi igralo rekordnih 9 Rimljanov (Ballante, Mattei, De Micheli, Deghni, Ferraris IV., Bossi, Bernardini in Eusebio), tujca sta bila le Benatti (rojen v Modeni) in Volk (nemških korenin, rojen v Rijeki).
Pred naslednjo sezono se je Roma okrepila z mladim vratarjem iz Testaccia, najverjetneje najboljšim vratarjem v vsej njeni zgodovini,Guidom Masettijem. Medtem ko je Volk zadeval, je Masetti branil nemogoče, je bilo pravilo Testaccia. V sezoni 1930/31 je Roma napovedala pohod na scudetto in se na polovici sezone prebila na 1. mesto v razpredelnici. Zatem je sledil prvi poraz na Testacciu proti Milanu (prvi poraz po dveh letih) in vodstvo na lestvici je prevzel Juventus. Po štirih zaporednih zmagah se je Roma vodilnemu v prvenstvu, Juventusu, približala le na 3 točke zaostanka, a je v Napoliju sledil poraz s 3:0, kar je vodilo v množične izgrede po mestu (avtomobili z rimskimi tablicami so leteli v morje).
Teden kasneje je v prestolnico prispel vodilni Juventus. Campo Testaccio je bil nabito poln, prodaja vstopnic pa za tiste čase rekordna (zaslužek 257.000 lir). Roma je z neverjetno predstavo povsem ponižala Juventus in z igralcem manj (izključitev Ferrarisa IV.) slavila s 5:0. Sledilo je 5 zaporednih zmag, 4:0 proti Pro Patriji, 2:1 proti Bologni, 3:0 proti Casaleju, 7:1 proti Livornu in 5:0 proti Pro Vercelliju. Zmagoviti niz je pomenil izenačitev z Juventusom na 1. mestu v državnem prvenstvu.
24. maja 1931 je sledil derbi v gosteh pri Laziu, ki pa se je končal katastrofalno. V prvem polčasu je sodnik Romi neupravičeno razveljavil gol, nato pa je Lazio povedel z 2:0. Zaostanek je hitro znižal Volk, kmalu za njim pa je izenačil Bodini. Roma je v zadnjih 15. minutah tekme oblegala gol nasprotnikov, medtem pa se je zgodil incident.
Po prekršku nad Rominim igralcem v bližini kazenskega prostora, je trener Lazia Vaccaro pritekel na igrišče in žogo brcnil daleč stran z namenom, da bi Roma izgubila dragocene minute. To je sprožilo množičen pretep, ko so s tribun na igrišče vdrli navijači. Roma je incident drago plačala, saj so morali italijanski zvezi plačati 30.000 lir, poleg tega je sledila prepoved igranja ene tekme na domačem Testacciu, s prepovedjo igranja pa sta bila kaznovana še De Micheli (4 tekme) in kapetan Bernardini (3 tekme). Zaradi kazni je Roma izgubila naslednjo tekmo proti Interju, se nato pobrala in v zadnjih treh krogih prvenstva premagala Torino (5:1), Genovo (5:0) in Milan (2:0), a to ni bilo dovolj za osvojitev prvega naslova državnih prvakov. Končna lestvica je izgledala takole: Juventus 55, Roma 51, Bologna 48, Genova 47, Inter 38, Napoli 37, Torino 36, Lazio 35, Brescia 34, Pro Vercelli in Modena 33, Milan 31, Triestina 25, Pro Patria 23, Casale 21, Livorno 20, Legnano 19.
V naslednjih sezonah je bila Roma pri vrhu, a se scudettu ni približala. Edini omembe vreden dogodek je bila zmaga na derbiju s 5:0, ko je Roma prek treh izvrstnih argentinskih vezistov, ki so v klub prispeli poleti l. 1933 (Guaita, Scopelli in Stagnaro), povsem ponižala Lazio. Na tej tekmi je hat-trick dosegel Tomasi, dva gola pa je prispeval Bernardini. Naslednja priložnost za osvojitev scudetta se je ponudila v sezoni 1935/36.
V tej sezoni sta se za naslov borili Roma in Bologna, ki sta Juventusu preprečili osvojitev 6. zaporednega naslova državnih prvakov. 26. marca je Roma slavila pri Juventusu v Torinu in prekinila njihov 4-letni niz nepremagljivosti na domačem terenu ter tudi prevzela vodstvo v prvenstvu, ki ga je držala do tekme z Brescio. Pred to tekmo je Brescin vratar Perrucchetti obljubil vodstvu Rome, da bo, za tiste čase kar zajetno vsoto 3.000 lir, namenoma branil slabo, da bi Roma osvojila svoj 1. scudetto. Ta vest je prišla na uho tudi kapetanu ekipe, Fuffu Bernardiniju, ki je nato vodstvu kluba zagrozil, da ne bo stopil na igrišče, če bo tekma podkupljena. Do podkupnine ni prišlo, Roma pa je proti Brescia-i le remizirala. V zadnjih dveh krogih so giallorossi zmagali, a jih je usodni remi proti ponovno stal tako željene lovorike. To pot je bila le za točko boljša Bologna.
Vseeno pa se je ta sezona vtisnila v spomin navijačev, zaradi izjemno korektne ter športne poteze kapetana Bernardinija. Po tej sezoni je Roma izgubila stik z najboljšimi in se pričenjala pomikati navzdol, proti sredini lestvice. Ob pričetku 2. svetovne vojne se je poslovila ena najboljših generacij (Masetti, Ferraris IV., Bernardini, Volk, Guaita, Scopelli, Stagnaro,…), ki ji ni uspelo osvojiti scudetta. Prav tako se je klub poslovil od magičnega Testaccia, ki je bil premajhen, poleg tega pa še zastarel. AS Roma se je morala preseliti na stadio Partito Nazionale Fascista, ki je danes znan kot Stadio Flaminio.
PRVI SCUDETTO
V sezoni 1941/42 je končno nastopila sezona scudetta. Klub se je rešil pred skorajšnim bankrotom, pred pričetkom sezone pa se je iz nogometnega pokoja vrnil še legendarni vratar Masetti. V ekipo so poleti prišli še Mornese, Andreolli, Risorti, Capellini, Benedetti in mladi albanski zvezdnik Nain Krieziu, ki je poveljeval sredini igrišča. V napadu sta za gole skrbela priljubljeni mladi rimski napadalec Amedeo Amadei in Panto. Na trenerski stolček je bil postavljen izkušeni avstrijski strateg Alfred Schäffer. Že na začetku sezone je ekipa nakazala pohod na svoj prvi naslov in v velikem slogu, s 5:1 odpravila Napoli. Po tej tekmi si je Amadei prislužil naziv»ottavo Re di Roma« oz. osmi rimski kralj, saj je na tekmi dosegel hat-trick in se, ob že tako veliki priljubljenosti, še bolj vtisnil v srca Rimljanov. V drugem krogu prvenstva je Romi prvič uspelo zmagati v Bologni, na edinem prizorišču, kjer poprej še niso slavili. Roma je nato v naslednjem krogu odpravila še Juventus (2:0) in se povzpela na vrh lestvice.
11. januarja 1942 je bil na vrsti derbi. V izjemno živčni tekmi, kjer je sodnik Laziu razveljavil dva gola, Mornese pa zapravil najstrožjo kazen za Romo, je giallorosse v vodstvo popeljal Amadei. A vodstvo je bilo le kratkotrajno, saj je Lazio hitro izenačil. Rezultat je ostal nespremenjen do 91. minute, nato pa je Krieziu poslal predložek v kazenski prostor, tam pa se je žoga odbila od branilca Lazia Faotta in pristala v mreži (nekaj podobnega se je pripetilo Paolu Negru v scudetto sezoni 2000/01). Roma se je nato v drugi polovici sezone menjavala v vodstvu s Torinom in imela pred zadnjo prvenstveno tekmo le točko prednosti pred slovito »Granato« ( Roma 40, Torino 39).
Zadnji nasprotnik v prvenstvu je bila Modena. Dne 14.junija 1942 je na igrišče stopila naslednja postava : Masetti, Brunella, Andreoli, Donati, Mornese, Jacobini, Borsetti, Cappellini, Amadei, Coscia in Panto. Za zmago 2:0 in potrditev 1. mesta na lestvici sta zadela Cappellini in Borsetti, sodnikov žvižg ob 17.40 uri pa je naznanil, da je Roma prvič v zgodovini osvojila državni naslov. Tisoče navijačev je v tistem trenutku preplavilo zelenico in igralce
na rokah poneslo na rimske ulice. Lestvica ob koncu sezone : AS ROMA 42, Torino 39, Venezia 38, Genova in Lazio 37, Juventus 32, Bologna in Triestina 29, Fiorentina, Milano, Liguria in Ambrosiana Inter 27, Atalanta in Livorno 24, Napoli 23, Modena 19. Velike zabave pa po osvojitvi naslova zaradi vojne ni bilo. Igralci niso niti prejeli pokala, ampak le šampionske prstane. Še največje priznanje je v tistem času bil telegram, ki je prišel iz Bologne. Glasil pa se je tako: »Z dresov smo odstranili scudetto, prepričani da si ga od danes naprej zaslužijo nositi igralci najboljše ekipe.«
ZATON EKIPE
Že v naslednji sezoni je sledil padec, AS Roma pa je, kot branilec naslova državnih prvakov, osvojila zgolj 9. mesto. V tej sezoni se je od nogometa dokončno poslovil Masetti in naznanil svoje slovo z nogometnih zelenic. V pokalnem tekmovanju so se giallorossi prebili do polfinala in tam klonili proti Torinu. Granato je na tekmi v vodstvo popeljal Loik, za Romo pa je izenačil Dagianti. Sporen trenutek pa se je zgodil ob strelu Ossole, čigar strel je vratar Rome Blason ubranil, a glavni sodnik je bil mnenja, da je žoga prečkala golovo črto. Pred tem je glavni sodnik prezrl dvignjeno zastavico stranskega sodnika, ki je glavnemu signaliziral nedovoljen položaj. Ob ugotovitvi svoje napake, se je odločil posvetovati s stranskim sodnikom, ki se je nato po posvetu premislil in svojo odločitev o nedovoljenem položaju spremenil. Gol je bil priznan in Torino je prešel v vodstvo. Ob tej sodniški odločitvi je kri zavrela Dagiantiju, ki je stranskega sodnika brcnil v zadnjico, krivec za to dejanje pa je bil na koncu povsem nedolžni Amadei. Romo je po tekmi ponovno doletela kazen.
Kot končni izid tekme je bil zapisan rezultat 2:0 za Torino, nedolžni Amadei pa je s strani fašističnih oblasti prejel dosmrtno prepoved igranja nogometa, a to še ni bilo vse. Oblasti so mu prepovedale ukvarjanje s katerokoli športno disciplino! Po tej sezoni je zaradi vojne prvenstvo razpadlo, ekipe pa so ponovno igrale v manjših regionalnih ligah vse do konca vojne, ko se je za dve leti vrnila državna liga, ki pa ni bila na nivoju Serie A, saj se je tako kot v 20-ih letih igrala v dveh skupinah. Nekaj več veselja pa je bilo ob koncu vojne v Rimu vendarle prisotnega. Padec oblasti je namreč pomenil konec prepovedi in vrnitev Amadeija, ki se je na nogometne zelenice vrnil po dveh letih neigranja. V ekipo se je vrnil tudi njegov soigralec v napadu, Panto.
V sezoni 1946/47 se je ponovno oblikovala Serie A, a povratek Amadeija in Panta ni bil dovolj, da bi Roma posegla po najvišjih mestih. Ravno nasprotno, ekipa se je iz sezone v sezono otepala izpada iz elitne 1. lige.
Edini svetli trenutek težkih povojnih let, je bila zmaga na derbiju, ko je Roma prek Amadeija in Valleja zgolj z devetimi igralci premagala Lazio na njihovem igrišču, kar je bila v tej sezoni edina zmaga v gosteh. Po tej izjemno slabi sezoni, ko je Roma prvenstvo končala šele na 15. mestu, je predsednik Baldassare prodal še edinega zvezdnika v ekipi, Amedea Amadeija. Inter je moral zanj odšteti kar 35 milijonov lir, Baldassare pa je prodajo pojasnil s tem, da si je Amadei zaslužil igrati v boljši ekipi, kar mu je navsezadnje tudi prineslo prvi vpoklic v državno reprezentanco. Že naslednje leto se je skoraj pripetilo najhujše, a je Bari v zadnjem krogu prvenstva izgubil in Roma se je obdržala na 17. mestu, skupaj z Novaro, ter ubežala izpadu v Serie B.
Pred sezono 1950/51 se je Roma potegovala za nakup dveh odličnih švedskih igralcev, a je za njun nakup zmanjkalo denarja, tako da sta Palmer in Skoglund pristala v Legnanu in Interju. So pa vseeno v ekipo prispeli trije Švedi :
Knut Nordahl (brat slavnega Gunnarja, igralca Milana), vezist Sune Anderson (OI prvak s Švedsko l.1948) in krilni igralec Stig Sundqvist. Tri okrepitve, takrat iz najmočnejše evropske reprezentance, so obljubljale boljše čase, a se je sezona začela katastrofalno. Roma je izgubila prva tri srečanja (Bologna, Palermo in Triestina), v 5. krogu je sledil visok poraz 7:2 proti branilcu naslova Juventusu, čeprav je Roma povedla z 0:2. Čez teden dni je sledil poraz proti Laziu in nato še boleč poraz, po katastrofalni igri, proti Interju (0:6). Čeprav je Roma sezono začela neverjetno slabo, se rimski navijači niso vdali in tistega leta organizirali prvo uradno navijaško skupino – Associazione Tifosi Giallorossi. Vendar tudi organizirana podpora s tribun ekipi ni veliko pomagala. Sledili so novi porazi, ki jih ni mogla ublažiti niti visoka zmaga, 5:0 proti Juventusu. Za to zmago je sledilo novih pet zaporednih porazov in ponovno razočaranje na derbiju.
Vodstvo je takrat dva kroga pred koncem odstavilo trenerja Serantonija in na klop povabilo Masettija, legendarnega vratarja, kot zadnji poskus odrešitve pred izpadom v nižjo ligo. Na svoji prvi tekmi v vlogi trenerja, je Masetti ekipi vrnil samozavest in jo popeljal do visoke zmage nad Sampdorijo, z rezultatom 5:0. V zadnjem krogu je Roma ugnala še nove državne prvake, ekipo Milana s 3:0. Ta zmaga pa še ni pomenila obstanka v ligi. Za obstanek bi morala Padova izgubiti proti Napoliju, a do tega ni prišlo. Padova je z 2:0 odpravila Napoli, kar je Romo odneslo v Serie B.
V Rimu je vest o izpadu v Serie B hitro krožila po mestu. Na uho je prišla tudi slavnemu gledališkemu in filmskemu igralcu, Renatu Rascelu, ki je bil v tistem trenutku v gledališču. Ko je izvedel za žalostno novico, se je podal na oder, prekinil predstavo in s solzami v očeh izrekel še danes slavne besede: »Signori, da questo momento la Roma e in Serie B. Ma la Roma non si discute, si ama!«
17. junija 1951 (natanko 50 let pred osvojitvijo 3. scudetta) so se Rimljani zbirali po mestu in s seboj nosili velik napis: »La Roma e sempre la prima squadra del mondo.« Lestvica je ob koncu črne sezone izgledala tako: Milan 60, Inter 59, Juventus 54, Lazio 46, Fiorentina 44, Bologna in Napoli 41, Como 40, Udinese 35, Palermo in Pro Patria 34, Novara in Sampdoria 33, Atalanta 32, Lucchese, Triestina in Torino 30, Padova 29, Roma 28, Genoa 27. Časa za žalovanje pa ni bilo veliko. Klub je, z namenom hitrega povratka v 1. ligo, ponovno prevzel Sacerdoti. Domala vsi igralci so bili razpuščeni, v ekipo pa so prišli novi, tisti z izkušnjami iz Serie B, med njimi tudi prvi strelec 2. lige, Lorenzo Bettini. Na trenersko klop je bil postavljen Gipo Viani, ki je izumitelj taktike »Mezzo Sistema« ali »Vianema«, ki je predhodnica slovitega Catenaccia. V tistem času se je hkrati preoblikovala tudi Serie A. Spremenilo se je število ekip in sicer z 20 na 18 ekip. To pa je pomenilo, da se je le zmagovalec Serie B neposredno uvrstil med elito, medtem ko je 2. uvrščena ekipa morala igrati s 16. uvrščenim iz Serie A.
Roma je v svoji prvi in hkrati zadnji sezoni med drugoligaši začela suvereno in že na začetku prvenstva prevzela vodstvo na lestvici. Z zmago nad Verono (1:0) 27. januarja 1952, je Roma na zimski počitek odšla kot prvouvrščena ekipa. Z enakim tempom se je nadaljeval tudi spomladanski del sezone in Roma vodstva na lestvici ni prepustila vse do konca sezone. V predzadnjem krogu je bila osvojitev Serie B potrjena, saj je Roma v gosteh s 6:0 porazila Siracuso. Zadnja prvenstvena tekma, ki se je končala z remijem proti Veroni, je bila le še formalnost in večno mesto je po zadnjem sodnikovem žvižgu slavilo povratek med elito. Končna lestvica Serie B 1951/1952: AS Roma 53, Brescia 52, Messina 45, Catania 44, Genoa 42, Piombino in Treviso 41, Modena in Salernitana 39, Vicenza in Verona 38, Fanfulla in Siracusa 37, Marzotto in Monza 36, Venezia in Livorno 34, Pisa 31, Reggina 24, Stabia 18. Kljub temu, da je Roma igrala v Serie B, jo navijači nikoli niso zapustili. Obisk na štadionu je bil izjemen. V tisti sezoni je imel le Milan, ki je igral v Serie A, večji obisk.
OBDOBJE 1950 – 1970
Leto dni, ki ga je Roma preživela v Serie B, je prineslo marsikaj dobrega. Klub se je s slabše plačanimi igralci pobral iz slabega finančnega položaja, visok obisk na tekmah pa je v klubsko blagajno prinesel denar,
ki ga je Roma poleti porabila za nakup novih igralcev. Pred pričetkom sezone se je Roma okrepila z napadalcem Renosto, ki je v Rim prispel iz Milana. V klub sta prispela še bočni igralec Azimonti, ki je prišel iz Genove, najdražji nakup tega poletja pa je bil izvrstni danski reprezentant Helge Bronee. Že v prvi sezoni po povratku v Serie A je Roma osvojila 6.mesto in z zmago 3:0 proti Juventusu, zebram preprečila osvojitev scudetta, ki ga je v sezoni 1952/53 osvojil Inter. Poleti so ponovno sledili novi nakupi in predsednik Sacerdoti je ponosno naznanil nakup igralca, ki je z Urugvajem l. 1950 osvojil Svetovno prvenstvo.
To je bil Alcide Ghiggia, ki danes velja za enega največjih protagonistov Rome v tistem času. Ghiggia je bil izjemno tehnično podkovan, njegova desnica pa smrtonosna. Na trenersko klop je po nekaj letih spet sedel angleški strokovnjak, Jesse Carver. Vendar poleg prihoda svetovne zvezde in novega trenerja, to še ni bilo vse. Velika novost za navijače Rome je bila selitev na nov štadion, štadion na katerem giallorossi igrajo še danes. To je Stadio Olimpico, ki je bil v Rimu zgrajen za poletne olimpijske igre.
Roma navkljub novim okrepitvam, ni posegla po najvišjih mestih in zopet osvojila 6. mesto.
Sredi nove sezone (1954/55), natančneje 26. decembra 1954 pa je nastopil dan, ki se je zapisal v zgodovino kluba. V klub je prispel Giacomo Losi, nizek igralec iz Cremoneseja, ki se ga je zaradi nizke rasti hitro prijelo ime Giacomino. K Romi je prispel po srečnem naključju. Cremonese je imel v tistem času dva izjemna mlada igralca, ki ju je opazil skavt iz Bologne, Montarari. Montarari je oba igralca predlagal predsedniku Bologne, ta pa mu je svojo odločitev hitro sporočil, saj je bil prepričan, da bo visoki in fizično izjemno močni vezist Noli v prihodnosti postal italijanska zvezda, Losija pa je povsem zanemaril, saj mu zaradi nizke rasti ni pripisoval bogate prihodnosti. Giacomino Losi je tako pristal v Rimu. Čez nekaj let se je izkazalo, da je predsednik Bologne storil veliko napako, saj se Noli kot igralec ni razvil in je bil kmalu pozabljen, Losi pa je postal legenda Rome in je bil do 31.1.2007, ko je njegov dosežek presegel Francesco Totti, igralec z največ nastopi za giallorosse. Za Romo je zbral 452 nastopov, od tega 389 v Serie A, 28 v Coppa Italia in 39 v pokalu Uefa. Zaradi izjemnega značaja ter športnega duha so mu navijači v Rimu nadeli vzdevek »Core de Roma« oz. Srce Rima. Ob poveljstvu mladega Losija je Roma v sezoni 1954/55 osvojila odlično 3. mesto in zaostala le za Milanom ter Udinesejem.
Nato se je od trenerske klopi poslovil Carver, zamenjal pa ga je madžarski strateg Sarosi. V klub sta poleti prispela še dva pomembna igralca. Kot prvi Brazilec v klubu se je navijačem Rome predstavil napadalec Dino da Costa, ki skupaj z Marcom Delvecchiem še vedno drži rekord po največ zadetih golih na derbijih.
Da Costa jih je, tako kot SuperMarco, dosegel 9. Druga okrepitev pa je bil švedska legenda Gunnar Nordahl, ki je v Rim prispel iz Milana. A pod taktirko madžarskega stratega ekipa ni dosegla svojega potenciala in ob imenih kot so Losi, Da Costa ter Nordahl v sezoni 1956/57 osvojila šele 14. mesto. Omembe vreden je le dosežek Da Coste, ki je z 22 goli osvojil naslov »capocannoniere« oz. naslov najboljšega strelca v ligi. Madžarski strateg se je zaradi slabih rezultatov moral posloviti, zamenjal pa ga je trener z Otoka, Alan Stock, ki je ekipo po slabi sezoni postavil na noge in v sezoni 1957/58 osvojil 5. mesto. Po tej sezoni se je znova vrnilo pokalno tekmovanje, ki se ni igralo že od l. 1943. Dne 27. Aprila 1958 je klub zapustil priljubljeni predsednik Sacerdoti, ki se je poslovil s temi besedami: »Za nas stare predsednike je bil šport nekaj romantičnega, odkrita strast, danes pa to postaja zgolj posel, česar pa ne morem sprejeti. Jaz se od nogometa poslavljam, za mano pa bodo prišli novi predsedniki.« Sacerdotijeve besede so naznanile preobrazbo evropskega ter tudi italijanskega nogometa. V nogomet je pričelo pritekati čedalje več denarja, kar je porušilo stara razmerja moči na apeninskem polotoku. Radikalne spremembe so povzročile zaton starih in slavnih ekip kot so Bologna, Torino in Genoa, medtem ko sta ekipi Pro Vercelli in Pro Patria povsem izginili z nogometnega zemljevida. V tem obdobju so se začele krepiti ekipe s severa, ki so zaradi močnega gospodarstva, imele izjemno finančno zaledje. Juventus ter oba milanska kluba, Inter in Milan, so prevzeli oblast v italijanskem prvenstvu.
Krmilo na klopi je pred sezono 1959/60 prevzel Alberto Foni, ki je kot igralec z Italijo osvojil svetovno prvenstvo, kot trener pa z Interjem dva scudetta. V klub je s seboj pripeljal argentinskega napadalca italijanskega rodu, ki sliši na ime Pedro»Piedone«Manfredini, ki je za Romo v 165. nastopih dosegel 104 gole in je še vedno 3. najboljši strelec kluba vseh časov. Manfredinija so navijači vzljubili že na njegovem prvem mestnem derbiju 18. oktobra 1959, ki ga je z dvema goloma odločil prav on, za zmago 3:0 pa je zadnji gol prispeval Selmosson. Roma je sezono, ob velikih nihanjih, končala na 9. mestu. Velike ambicije je nova uprava s predsednikom Giannijem nakazala v naslednji sezoni. V klub je poleti prispel eden najrobustnejših igralcev tistih časov, Urugvajec italijanskega porekla, Juan Alberto Schiaffino, ki se ga je nadel nadimek »Sua Maesta« oz. vaše veličanstvo. Poleg njega je v ekipo prispel še en Argentinec, in sicer Francisco Ramon Lojacono, ki je bil prav tako kvalitetna okrepitev. Sezono je Roma začela odlično in na prvi tekmi s 3:0 ugnala Bari. Na tej tekmi je hat-trick dosegel Manfredini,
ki je svojo vrhunsko pripravljenost uprizoril z novim hat-trickom tudi v 2. krogu prvenstva. To pot je s kar 6:1 padel Udinese, Roma pa je svoj zmagoviti pohod nadaljevala vse do tekme z Napolijem, ki jo je izgubila z 2:3. Po porazu je sledil Derby del Campidoglio oz. rimski derbi, v katerem je Roma povsem nadigrala Lazio in ga na njihovem štadionu ponižala z rezultatom 4:0. Na tej tekmi je svoj tretji hat-trick sezone dosegel Piedone, zadnji zadetek pa je prispeval Orlando. Ob porazu Interja pri Padovi, je Roma po dolgih letih prevzela vodstvo na lestvici. Nov hat-trick Manfredinija proti Padovi 20. novembra 1960 je le še utrdil Romo v vodstvu.
Na tej tekmi se je pripetil za tiste čase nenavaden dogodek. Po sodnikovem žvižgu je s tribun pritekel eden izmed navijačev in z veliko zastavo v rokah pretekel atletsko stezo na štadionu. Med tekom mu je občinstvo navdušeno ploskalo, klubska uprava pa mu je ponudila letno karto na tribuni Tevere, ki pa jo je navijač z imenom Dante Chirichini zavrnil in ostal zvest Curvi Sud. Dante je nato prevzel eno navijaških skupin, ki je bila predhodnica ultras skupin in rodila se je znamenita navijaška parola »Daje ROMA Daje!« Natanko čez 40 let je po Dantejevi smrti, kapetan Francesco Totti v spomin na izjemno priljubljenega navijača, postavil pod curvo sud venec ob vespi s katero se je Dante vozil na tekme. Roma pa z odličnimi predstavami ni navduševala le v domačem prvenstvu. V osmini finala Pokala velesejemskih mest (danes Pokal UEFA) je doma s 4:1 premagala belgijsko ekipo Union Saint Gilliose (v Belgiji je bilo 0:0) in se uvrstila v četrtfinale.
V 9. krogu domačega prvenstva je bil na Olimpicu z 2:1 premagan še Juventus, a so po tej zmagi sledili trije neodločeni izzidi (Catania, Milan in Lecco) in vodstvo je pred zimskim odmorom prevzel Inter iz Milana. V zimskem prestopnem roku je Roma na svojo klop želela zvabiti slovitega trenerja Nerea Rocca (oče catenaccia), ki še danes velja za enega največjih italijanskih trenerjev vseh časov. Do prestopa pa ni prišlo, saj je na odločitev uprave vplival Alcide Ghiggia, ki je bil pri navijačih in pri upravi izredno priljubljen. Nereo Rocco je namreč kot pogoj za prihod v Rim postavil nakup Rose, igralca ki mu je zaupal. Prihod Rose pa bi pomenil odhod Ghiggie, ki je igral na istem igralnem mestu kot Rosa. Uprava je Ghiggio poslušala, kar se je izkazalo za veliko napako, saj je Rocco z Milanom že v naslednji sezoni osvojil scudetto, sezono kasneje pa še Pokal državnih prvakov (danes Liga prvakov).
Spomladanski del prvenstva se je nadaljeval brez nakupa slovitega trenerja. Po porazu z Bologno je sledila tekma proti Sampdoriji, ki jo je Roma dobila s 3:2. Med tekmo sta se poškodovala ključna igralca, Guarnacci in Losi, a je Losi kljub poškodbi nadaljeval z igro in z glavo dosegel svoj prvi gol v rdeče-rumenem dresu ter hkrati tretjega za Romo in tako odločil zmagovalca. Po tej tekmi si je prislužil znameniti vzdevek »Core de Roma«. Sledila je tekma vodilnih dveh ekip, Interja in Rome. Tekmeca sta se pomerila na Giuseppe Meazzi, kjer pa so s 3:1 slavili domačini in prevzeli vodstvo na lestvici. Roma je v prvenstvu začela popuščati, ostal ji je le še boj v Pokalu velesejemskih mest. V predhodniku Pokala Uefe se je Roma marca 1961 v četrtfinalu pomerila s Kölnom. V Nemčiji je z 2:0 slavila Roma, na povratni tekmi v Rimu pa je z istim rezultatom slavila nemška ekipa. Ker se v tistem času niso igrali podaljški in prav tako ne izvajale enajstmetrovke, sta se morali ekipi pomeriti še enkrat. To pot je Roma slavila s 4:1 in se uvrstila v polfinale tekmovanja. Naslednji nasprotnik je bila ekipa iz škotske prestolnice, Hibernian.
Tekma v Edinbourghu se je končala z 2:2, povratna tekma v Rimu, ki je bila na sporedu 26. aprila 1961, pa se je končala z rezultatom 3:3. Tudi v tem primeru je bila potrebna dodatna tekma, saj pravilo golov v gosteh v 60ih letih prejšnjega stoletja ni obstajalo. 27. maja je bila na vrsti tretja odločilna tekma polfinala, ki jo je Roma dobila s 6:0. Takrat je štiri gole prispeval Manfredini, po gol pa sta zatresla Selmosson in Menichelli. Medtem se je končala Serie A in Roma je sezono po odličnem začetku, zaključila šele na 5. mestu. Finale pokala velesejemskih mest se je igralo šele septembra in oktobra, zato je bil poletni čas namenjen novim nakupom. Poleti se je poslovil trener Foni, ki ga je zamenjal Luis Carniglia, bivši trener Reala iz Madrida, ki je v 50-ih letih vodil ase kot so Puskas, Gento in Di Stefano. V klub je prispel še Sergio Carpanesi, ki je v 6. sezonah za Romo zbral 192 nastopov in prispeval 4 gole.
27. septembra je bilo na vrsti finale Pokala velesejemskih mest. Prva tekma se je igrala v Birminghamu in se končala z remijem(2:2). Povratna tekma, 11.oktobra 1961, pa je zapisana v zgodovino kluba kot tekma, ki je v Rim prinesla prvo mednarodno lovoriko. Birmingham je padel z 2:0, gola pa sta zadela Pestrin in Farmer (avtogol). Ekipa, ki je osvojila prvo evropsko lovoriko pa je bila sledeča : Cudicini, Fontana, Corsini, Pestrin, Giacomo Losi, Carpanesi, Orlando, Jonsson, Pedro Manfredini, Angellilo in Lojacono. Z zmago v Pokalu velesejemskih mest pa se je poslovila še ena izjemna generacija, ki tako kot izjemno nadarjena generacija iz 20-ih in 30-ih let prejšnjega stoletja, ni uspela osvojiti naslova državnih prvakov. V naslednjih dveh sezonah je Roma dvakrat osvojila 5. mesto,
nato pa je sledil ponoven zaton v povprečje iz katerega se Roma ni pobrala skoraj 20 let. V pokalnem tekmovanju je ekipi uspelo osvojiti dva naslova in sicer v sezoni 1963/64 in 1968/69, a drugih vidnejših uspehov ni bilo. Roma je sezone končala nekje na sredini lestvice, iz leta v leto pa so se menjali trenerji, ki pa vidnih uspehov, razen omenjenih dveh pokalnih lovorik, niso dosegli. V teh letih je klub zašel tudi v globoko finančno krizo, iz katere se je komajda rešil ob koncu 60-ih let.
OBDOBJE 1970 – 1990
Ob koncu 60-ih let in v začetku 70-ih je na klop Rome sedel sloviti Helenio Herrera, ki pa vidnejših uspehov, razen osvojitve italijanskega pokala v sezoni 1968/69, ni dosegel. Klub si je komaj opomogel od finanče krize in bil prisiljen prodati Spinosija, Capella ter Landinija Juventusu. Zvezdniških imen v ekipi ni bilo in kluba se je prijel slabšalni vzdevek »Rometta«, saj je bil klub po rezultatih daleč od prejšnjih generacij, ki so bile v samem vrhu ali pa malo pod njim. Vseeno velja omeniti igralce, ki so v tistem času za klub naredili največ. V sezonah 1970-73, je bil kapetan moštva Španec Luis Del Sol, ki je v svoji bogati karieri z Real Madridom osvojil Pokal državnih prvakov, s špansko reprezentanco pa l. 1964 evropski naslov.
Vidnejšo vlogo je v ekipi imel sijajni napadalec Pierino Prati, ki je v Romo, v sezoni 1973/74 prispel iz Milana. V Rimu je ostal vse do l. 1977 in v 82 nastopih zbral 28 golov. Pri giallorossih je v začetku 70-ih let, za kratek čas igral tudi specialist za proste strele, brazilec Amarildo, a se je od kluba hitro poslovil. Eden večjih talentov mladinskega pogona ekipe v tistem času je bil tudi Francesco »Kawasaki« Rocca, ki si je nadimek prislužil zaradi svoje neverjetne eksplozivnosti in hitrosti. Pri Romi je Rocca debitiral v sezoni 1971/72, kariero pa je moral zaradi poškodb predčasno končati v sezoni 1980/81. Čeprav je bil v 70-ih eden najpriljubljenejših igralcev, mu v dresu Rome, njegovemu edinemu klubu, ni uspelo zabiti gola.
Najpomembnejši igralec tistega časa pa je nedvomno Giancarlo »Picchio« De Sisti, ki je bil pri Romi vzgojen in je svoja prva leta preživel v rodnem mestu. Za Romo je igral v sezonah od 1960/61 do 1964/65, v teh letih je z Romo osvojil tudi pokalni naslov, nato pa je bil zaradi slabega finančega stanja v klubu prodan v Fiorentino, kjer je preživel svoja najboljša leta. Zaradi odličnih nastopov v Firencah, si je prislužil vpoklic v italijansko reprezentanco s katero je l. 1968 postal evropski prvak. V sezoni 1968/69 je Fiorentino popeljal do 2. scudetta. Picchio je v Firencah preživel devet let, nato pa se je odločil vrniti v Rim in pomagati svojemu matičnemu klubu, ki je preživljal težka leta. De Sisti se je v Rim vrnil pred sezono 1974/75 ter v klubu ostal vse do konca svoje kariere, ki jo je zaključil l. 1979. Pred sezono 1974/75 je v klub prispel tudi legendarni igralec Milana iz 50-ih let, Nils Liedholm, ki je v Rimu zasedel trenerski stolček.V svoji prvi sezoni je Romo pripeljal do odličnega 3. mesta, kar je bila najboljša klubska uvrstitev po dvajsetih letih. V naslednjih letih so nato sledili slabši rezultati, saj je igra ekipe slonela na ostarelih igralcih, ob njih pa so igrali še povsem neizkušeni mladinci. Zaradi slabih rezultatov, Roma je v naslednjih sezonah osvojila dve 8. in dve 10. mesti, je trenersko klop Liedholm zapustil in se preselil k Milanu, s katerim je že naslednje leto osvojil scudetto.
Sledila je črna sezona 1978/79, ko je Roma skoraj izpadla iz Serie A. Odrešitev je nastopila na zadnji prvenstveni dan, ko sta se Roma in Atalanta razšli z izidom 2:2.
Romo sta takrat rešila avtogol Vavassorija in gol mladega obetavnega igralca, ki je pred sezono v Rim prispel iz Genove. To je bil mladi Roberto Pruzzo. Leto 1979 je bilo za Romo prelomno. Po slabi sezoni, ko je klub skorajda izpadel iz 1. lige, je odstopil predsednik Anzalone. Na predsedniško mesto je bil izvoljen Dino Viola, ki je klub popolnoma prestrukturiral ter vanj investiral svež kapital. Predsednik Viola je bil zaslužen tudi za vrnitev švedskega trenerja Liedholma, ki se je v Rim vrnil iz Milana. To leto se je končalo obdobje »Romette«, zamenjalo pa ga je zlato obdobje, v katerem je Roma osvojila največ lovorik in postala prepoznavna tudi izven meja Italije. V času Romette je dobro deloval mladinski pogon ekipe v katerem so se kalili bodoči zvezdniki.
Najbolj sta izstopala Agostino Di Bartolomei in Bruno Conti. »Diba« ali »Ago«, kot so ga klicali navijači, je za člansko vrsto debitiral že v sezoni 1971/72, a je bil nato zaradi klubskih dolgov za eno leto posojen v Vicenzo. V prestolnico se je vrnil l. 1976. Bruno Conti je podobno kot Di Bartolomei za Romo debitiral še pred prihodom Liedholma, a je bil nato dvakrat poslan v Genovo (1975/76 in 1978/79). Ob prihodu Viole se je tudi on vrnil v matični klub. Viola je dodobra napolnil klubsko blagajno in postavil trdne temelje za ekipo, ki je v naslednjih letih doživela preporod. Ob vrnitvi Dibe in Contija, je v Rim iz Parme prispel 20-letni vezist Carlo Ancelotti.
Izjemno mlada ekipa, ki jo je sestavil »Il Barone«Liedholm, je že v prvi sezoni (1979/80) opozorila nase in osvojila 7. mesto in italijanski pokal. Po tej sezoni se je mladi rimski ekipi pridružil brazilski virtuoz Paulo Roberto Falcao, ki je bil v času predsedovanja Dina Viole, najverjetneje njegov največji nakup. Falcao je ob Ancelottiju in kapetanu Di Bartolomeiju tvoril neprebojno ter hkrati tehnično izjemno podkovano vezno linijo, ki je kreirala igro ekipe. V napadu sta blestela Conti in»Bomber« Roberto Pruzzo, čigar rekord 106 golov je l. 2004 presegel Francesco Totti, obrambi sta poveljevala Pietro Vierchowod in Sebastiano »Sebino« Nela, v vratih pa je stal vratar Franco Tancredi. V sezoni 1980/81 je ekipa napovedala pohod na scudetto oz. »trukke-trukke«, kot naslovu državnega prvaka pravijo v italijanski prestolnici. Sezono so varovanci Liedholma začeli sijajno ter prvenstvo odprli z dvema zmagama (Como 0:1 Roma, Roma 1:0 Brescia). Poraza, edina v sezoni, proti Napoliju (0:4) in Cagliariju (0:1) sta Romo za kratek čas pomaknila na 3. mesto na lestvici. V drugem delu sezone pa so se začele vrstiti zmage, ki so ekipo postavile ob bok Juventusu, Napoliju ter Interju. Z zmago nad Interjem ter porazom Napolija sta v igri za naslov prvaka ostala le še Roma in »Stara Dama« iz Torina, ki sta se pomerila 3. kroge pred koncem.
10. maj je v zgodovino italijanske Serie A zapisan kot en najbolj škandaloznih dni. V Torinu sta se za naslov prvaka pomerila Juventus in Roma. V izjemno izenačeni tekmi je Roma pritiskala na vrata črno-belih, a je obramba Juventusa uspešno odbila vse napade. V drugem polčasu pa je sledil »slavni« dogodek, ko je Turone dosegel povsem regularen zadetek z glavo. Igralci Rome so pričeli slaviti, sodniki pa so nato gol, zaradi domnevnega nedovoljenega položaja, razveljavili. Tekma se je končala brez zadetkov, Juventus je ohranil minimalno prednost na lestvici, mediji pa so bili polni posnetkov, ki so dokazovali, da je bil zadetek povsem regularen, a nogometna zveza navkljub pritožbam s strani Rome, tekme ni hotela ponoviti. V naslednjih dveh krogih je Roma dosegla zmago ter remi in na koncu zasedla 2. mesto. V primeru priznanega gola proti Juventusu, bi Roma slavila dvojno italijansko krono,
saj ji je v tej sezoni uspelo obraniti pokalni naslov. Uspešno leto pa je z naslovom najboljšega strelca prvenstva zaključil Roberto Pruzzo (18 golov). Naslednja sezona je bila malo slabša, saj so ekipo pestile poškodbe. Še posebej se je poznala odsotnost Ancelottija. Giallorossi so zaostali le za Juventusom in Fiorentino ter osvojili 3. mesto. Pruzzo je s 15. goli ubranil naziv najboljšega strelca prvenstva. V pokalnem tekmovanju je Romo v četrtfinalu izločil Inter (4:1,0:3), v Pokalu pokalnih zmagovalcev pa je bil v osmini finala usoden Porto (2:0, 0:0).
Nato je sledila zgodovinska sezona 1982/83, v kateri se je scudetto po 41 letih vrnil v Rim. Roma je sezono začela z zmagama nad Cagliarijem (3:1) in Verono (1:0), a je nato klonila proti Sampdoriji. Nov niz zmag je prekinil poraz proti Juventusu (1:2), ki je prevzel vodstvo na lestvici. V spomladanskem delu je Roma igrala vse bolje in se prebila na vrh lestvice. Ponoven poraz proti Juventusu ni niti ogrozil vodstva na lestvici niti zmedel igralcev, saj so po porazu zaigrali še bolje in scudetto osvojili že v predzadnjem krogu prvenstva. V Genovi je bil že remi dovolj, da so na igrišče s tribun vdrli navijači in igralce na rokah ponesli v slačilnice.
Zadnja tekma prvenstva se je igrala 15. maja na Olimpicu, nasprotnik pa je bil Torino. Goli Falcao-a, Pruzza in Contija so gledalce spravili v delirij. Z rezultatom 3:1 je Roma le potrdila zmago v prvenstvu in osvojila svoj 2. scudetto. Po tekmi se je pričelo tako nepozabno slavje, kot ga v Rimu poprej še ni bilo. Mestne četrti so bile obarvane v klubske barve, ljudje na ulicah so proslavljali, vrhunec zabave pa je bil veliki koncert na Circu Massimu, ki je bil poplavljen z rdečo-rumeno barvo. Ekipa iz zmagovite sezone :
Scarnecchia, Faccini, Di Bartolomei, Chierico, Biagini, Pruzzo, Turone, Nela, Nappi, Prohaska, Righetti, Superchi, Tancredi, Falcao, Maldera, Valigi, Iorio, Conti, Giovanelli, Vierchowod in Ancelotti.
Po osvojenem scudettu sta ekipo zapustila Prohaska in Vierchowod, zato se je morala ekipa ponovno okrepiti. Poleti je v ekipo prispel še drugi Brazilec, odlični defenzivni vezist Antonio Carlos Cerezo, bolj znan kot Toninho Cerezo. Poleg vezne linije je Roma okrepila še napad in iz Fiorentine pripeljala Francesca Grazianija. Nekoliko manj znan prišlek v klubu pa je bil mladi branilec Marco Štrukelj, igralec rojen v Italiji, a slovenskih korenin, ki je pri Romi preživel dve sezoni. Roma se je to poletje okrepila z namenom obranitve državnega naslova ter z željo po čim boljši uvrstitvi v svoji premierni sezoni Pokala državnih prvakov (današnja Liga prvakov).
Navkljub 2. mestu v Serie A, uvrstitvi v finale Pokala državnih prvakov in osvojitvi italijanskega pokala, se je sezona 1983/84 zapisala kot sezona dveh velikih porazov. Začetek je bil sicer odličen, saj so varovanci trenerja Liedholma igrali izvrstno in večji del prvenstva držali prvo mesto na lestvici, a nato v zadnjih krogih popustili, remizirali proti Catanji in Avellinu ter naslov prepustili Juventusu. Prav tako je odlično kazalo v Pokalu državnih prvakov. Prva ovira giallorossov je bila ekipa Göteborga. V Rimu so suvereno s 3:0 slavili domači, poraz z 1:2 na Švedskem pa napredovanja v naslednji krog ni mogel ogroziti. V 2. krogu je padel CSKA iz Sofije, v četrtfinalu pa še Dinamo iz Berlina. Nato je sledil sloviti obračun s škotskim prvakom Dundee-jem. Na škotskem so giallorossi izgubili (0:2) in vse je kazalo na to, da se bo v finale uvrstil Dundee. 25. aprila je bila na vrsti povratna tekma v Rimu, na kateri so navijači Rome pripravili enega največjih spektaklov tistega časa. Na krilih fantastičnega občinstva so se prebudili tudi igralci in se z veličastno zmago prebili v finale. Na tej tekmi sta giallorossom finale zagotovila Pruzzo, ki je zadel dvakrat in kapetan Di Bartolomei, ki je hladnokrvno zadel z 11-ih metrov.
30. maja je sledil finale pred domačim občinstvom, saj je bil za l. 1984 kot gostitelj določen Stadio Olimpico. Vse je delovalo kot usojeno za giallorosse, saj so bili po osvojitvi scudetta po dolgih letih, na pragu osvojitve največje nogometne klubske lovorike. Nasprotnik v finalu je bil sloviti Liverpool, ki se je do tistega leta lahko pohvalil že s tremi najprestižnejšimi evropskimi lovorikami. Redsi so igrali v naslednji postavi : Grobbelaar, Neal, Kennedy, Hansen, Lawrenson, Johnston(72′ Nicol), Souness (c), Lee, Whelan, Dalglish(94′ Robinson) in Rush. AS Roma pa je nastopila v naslednji zasedbi : Tancredi, Nappi, Bonnetti, Righetti, Nela, Falcao, Di Bartolomei (c), Cerezo(115′ Strukelj), Conti, Pruzzo(64′ Chierico), Graziani.
Tekmo je Roma začela izjemno napadalno, a so po spornem zadetku povedli igralci Liverpoola. Sporni trenutek je nastopil v 18. minuti, ko je Johnston v skoku nad vratarjem Tancredijem storil prekršek, redsi pa so žogo v mrežo spravili ravno v trenutku, ko je Tancredi ležal na tleh. Hitro vodstvo Angležev je predramilo domače igralce, ki so izenačili še pred koncem prvega dela igre. V 42. minuti je domače občinstvo na noge spravil Pruzzo, ki je gol dosegel z glavo. V zelo živčnem 2. polčasu je nekaj več od igre imela Roma, a nasprotnikove mreže ni znala zatresti. Živčnost se je le še stopnjevala v podaljšku, a tudi tam gledalci niso videli zadetka.
Sodnik Fredriksson je po 120. minutah odpiskal konec podaljška, kar je pomenilo, da bodo zmagovalca prvič v zgodovini Pokala državnih prvakov, odločile enajstmetrovke. Žreb je določil, da bodo strele začeli Angleži. Do bele točke je prvi pristopil Nicol in žogo poslal visoko prek vrat Tancredija. Za njim je zadel kapetan Di Bartolomei in rimsko občinstvo je že slavilo naslov prvaka. Nato pa se je zgodilo najhujše. Redsi so preko Neala, Sounessa in Rusha izkoristili strele z bele točke, pri Romi pa je zadel le Righetti. Conti in Graziani sta žogo poslala prek vrat, Kennedy pa je nato z natančnim strelom utišal rimsko publiko.
Roma je tako v eni sezoni doživela dva velika šoka, poraz v finalu Pokala državnih prvakov in izguba 1. mesta v državnem prvenstvu. Kljub osvojitvi nove pokalne lovorike, je bilo mesto zavito v solze in žalost. Novega naslova Coppa Italije ni praznoval nihče. Po teh dveh porazih je bilo moč zaznati počasen propad Dina Viole. Po porazu proti Liverpoolu sta ekipo zapustila dva ključna moža. Trenerski stolček je zapustil Liedholm, ki se je preselil nazaj k AC Milanu. Uprava Rome pa je prodala, prav tako Milanu, še kapetana Di Bartolomeija. Sledila je slaba sezona 1984/85, v kateri je Roma v državnem prvenstvu osvojila komaj 7. mesto. V tej sezoni se je fantastična generacija iz začetka 80-ih let poslovila od evropskih tekmovanj. V četrtfinalu Pokala pokalnih zmagovalcev, se je Roma pomerila z Bayernom. Na prvi tekmi, na olimpijskem stadionu v Münchnu, so z 2:0 slavili Bavarci.
Na povratni tekmi v Rimu je Roma poskušala narediti vse, da bi nadoknadila zaostanek s prve tekme, a ji to ni uspelo.
Na Olimpicu je v 32. minuti prek Matthäusa povedel Bayern. Že tri minute kasneje je izenačil Nela, a je takoj sledil hladen tuš. Po izenačujočem zadetku je za Bavarce zadel Kogl in Bayern ponovno popeljal v vodstvo. Romini navijači so v tistem trenutku, kot da bi vedeli, da se Roma ne bo več pobrala, začeli prepevati slavno pesem »Que sera sera«, ki so jo neprekinjeno prepevali od 36. minute, ko je zadel Kogl, pa vse do konca tekme ter tako počastili zlato generacijo, ki je med leti 1980 in 1986 osvojila scudetto in štiri pokalne naslove. Nad izjemnimi navijači so bili navdušeni tudi igralci Bayerna. Po tekmi je Lattek, trener Bayerna izjavil: »V svoji dolgi karieri me nič še ni tako prevzelo kot današnje vzdušje na Olimpicu. Še nikjer nisem doživel nečesa podobnega, da bi navijači ob porazu svoje ekipe, ob izpadu iz tekmovanja, tako prepevali in podpirali svoj klub. Enostavno fantastično.«
Po tej sezoni je klub zapustil še Falcao. Praznino na mestu Falcao-a in Di Bartolomeija je zapolnil igralec iz mladinskih vrst, nova legenda rimskega nogometa, Giuseppe »Il Principe« Giannini. V napadu se je Contiju in Pruzzu pridružil odlični poljski napadalec Zbigniew Boniek, ki je v Rim prispel iz Juventusa. Trenersko klop pa je pred novo sezono zasedel Sven Göran Eriksson. V sezoni 1985/86 je Roma ponovno zapretila najboljšim italijanskim ekipam. Eriksson je odlično vodil ekipo. V 22. krogu, po remiju s Fiorentino, je Roma za vodilnim Juventusom zaostajala za 9 točk. V naslednjih krogih pa pripravila izjemno serijo sedmih zaporednih zmag, na katerih je svoj strelski preporod doživel Pruzzo, ob njem pa sta zadevala še Boniek in Giannini. V teh sedmih tekmah je Roma premagala Inter (3:1), Juventus (3:0), Milan (1:0) in 2
. kroga pred koncem prvenstva prevzela vodstvo na lestvici. V predzadnjem krogu, 20.aprila, je sledila zadnja domača tekma na Olimpicu. Nasprotnik pa je bila ekipa z dna prvenstvene lestvice, ekipa Lecceja. Štadion je bil nabito poln ter je vzpodbujal ekipo, ki je drvela proti osvojitvi novega scudetta. A 20. april bo v klubske anale zapisan kot eden najtemnejših dni v zgodovini kluba. Roma je igrala katastrofalno in proti ekipi, ki ni imela več možnosti za obstanek v ligi, izgubila z 2:3. Poraz je tako šokiral ekipo, da je izgubila tudi zadnje prvenstveno srečanje proti Comu. Scudetto je zopet osvojil Juventus, Roma pa ponovno pristala na 2. mestu.
Ob koncu 80-ih let je ekipo vodil Giannini, v napadu pa je za zadetke skrbel Rudi Völler, ki je v Romo prispel l. 1987 iz Werderja. Nemški napadalec se je Rimljanom prikupil po izjemni borbenosti in nepopustljivosti, zato so ga Rimljani vzeli za svojega in mu nadeli vzdevek »il tedesco volante« oz. leteči Nemec. Vidnejše uvrstitve pa ekipa ni dosegla. Le v sezoni 1987/88 jim je uspelo doseči 3. mesto, v preostalih sezonah pa niso bili blizu vodilnim ekipam.
OBDOBJE 1990 –
V sezoni 1989/90 je sledil nov kontroverzni derbi. Zaradi prenove olimpijskega štadiona, sta se rimski ekipi začasno preselili na Stadio Flaminio. 18. marca je derbi gostil Lazio in navijačem Rome namenoma prepustil le 2000 vstopnic. Navkljub občutno manjšemu številu navijačev, so Romanisti pripravili neverjetno vzdušje, preglasili mestne bratrance in s svojim navijanjem pripomogli k novi zmagi na derbiju. Tekmo je odločil Völler. V letu 1991 umre predsednik Viola, ki je še danes najtrofejneši predsednik Rome. Po njegovi smrti so nastopili slabši časi. Sprva je sicer kazalo, da se bo ekipa pobrala, saj se je pod taktirko trenerja Bianchija uvrstila v finale Pokala Uefa.
V finalu pa je bil premočen Inter, ki je na Giuseppe Meazzi slavil z 2:0. Na povratni tekmi je slavila Roma, a je bil za podaljške gol Rizzitellija premalo. Pokal je osvojil Inter. Nepriljubljeni predsednik kluba Ciarrapico je v svoji dveletni vladavini klub popeljal v težave. Čeprav je v Romo pripeljal legendarnega branilcaAldairja, ki je z Brazilijo postal tudi svetovni prvak, je iz ekipe odslovil Völlerja. Nemec je kariero nadaljeval pri Marseillu, s katerim je kasneje tudi osvojil Ligo prvakov. Pred sezono 1992/93 je odstopil Ciarrapico, njega pa je zamenjal Di Martino, ki pa na predsedniškem stolčku ni vzdržal niti pol leta. Klub je pred bankrotom rešil rimski poslovnež in bankir, čigar oče je bil eden ključnih mož pri ustanovitvi kluba in je zasnoval tudi legendarni Testaccio. V letu 1993 klub prevzame sin Silvia Sensija, Franco Sensi, ki je začel preporod Rome. Roma je bila ponovno v rokah Rimljana.
Na začetku njegove vladavine je bilo stanje precej kaotično. Iz leta v leto so se menjali trenerji, ki niso našli prave formule za uspeh. Za Bianchijem je vlogo trenerja prevzel jugoslovanski strateg Boškov, ki je v Rimu ostal le sezono. Za njim je Sensi odgovornost zaupal Rimljanu iz Trastevereja in bivšemu igralcu Rome Carlu Mazzoneju.Vendar tudi priljubljeni Carletto ni dosegel vidnih rezultatov. V treh sezonah (1993/94-1995/96) ekipa višje od 5. mesta ni mogla. Vseeno je Mazzone zgradil zdrave temelje za prihodnost, saj je v mladih vrstah opazil talenta in ga uvrstil v člansko ekipo. To je bil Francesco Totti, ki je nase opozoril že z dobrimi predstavami v dresu mlade italijanske reprezentance. Po odhodu Mazzoneja je novo priložnost dobil Bianchi, ki je popolnoma preoblikoval ekipo in iz članske vrste izločil Tottija. Sledila je katastrofalna sezona, v kateri je Roma osvojila šele 13. mesto. Že med sezono je bil odpuščen Bianchi,
na klopi pa sta ga zamenjala Liedholm in Sella, ki v kratkem času slabih rezultatov nista mogla preprečiti. Predsednik Sensi je pred sezono 1997/98 iskal obetavnega trenerja in ga našel v češkem strategu Zdeneku Zemanu, ki je v tistem času v Italiji gojil zelo napadalen nogomet. V ekipo je bil ponovno uvrščen Totti, Sensi pa je z ogromnimi vložki v klub pripeljal še sveže okrepitve. V klub so prispeli Cafu, Candela, Tommasi in Delvecchio.
Pod Zemanom je Roma osvojila 4. in 5. mesto, kar pa ni zadovoljilo izjemno ambicioznih načrtov družine Sensi. V tistem času so se okrepili še mestni rivali, ki so scudetto izgubili za eno točko ravno zaradi poraza proti Romi (1:3). Pred sezono 1999/2000 so napovedali naskok na vrh, zato je Sensi moral seči še globlje v žep, da bi ohranil konkurenčno ekipo. To je tudi storil in v klub pripeljal enega najtrofejnejših italijanskih trenerjev, Fabia Capella. Poleg njega se je ekipa okrepila še z japonskim vezistom Hidetoshijem Nakato in napadalcem Vincenzom Montello.Ekipa je bila pripravljena naskočiti vrh, kar ji je na polovici sezone dobro kazalo. V zimskem delu je Roma, na še enem nepozabnem derbiju, premagala Lazio s 4:1 in tako slavila na zadnjem derbiju pred vstopom v nov milenij. V drugi polovici sezone pa je Roma pokazala povsem drug obraz, ko so se začeli vrstiti slabši rezultati. V zadnjih 10. krogih prvenstva je četa Fabia Capella dosegla le eno zmago in zdrsnila po lestvici navzdol ter po obetavnem začetku sezono zaključila šele na 6. mestu. Dejstvo, da je scudetto osvojila še ekipa Lazia, je vse skupaj za navijače Rome še poslabšalo.
Sensi je nato pred novo sezono v klub pripeljal Argentinca Gabriela Omarja Batistuto, ki je okrepil napad. Z njegovim prihodom je imel Capello na voljo 3 vrhunske napadalce (Batistuta, Montella, Delvecchio), za njimi je stala izjemno tehnično podkovana vezna linija, ki jo je z napadom odlično povezoval kapetan Totti, ki mu je bil položaj »trequartiste« oz. »fantasiste« pisan na kožo. V sezoni 2000/01 Roma ni ponovila napake iz prejšnje sezone ter scudetto končno osvojila. Vseskozi je bil blizu Juventus, ki je celotno sezono Romi dihal za ovratnik, a je Roma svoj 3. državni naslov potrdila še z novim rekordom v osvojenih točkah. V tej sezoni je ekipa dosegla 75 točk, kar je še danes rekord (v ligi z 18. ekipami). Slavje je bilo pripravljeno že v predzadnjem krogu, ko je Roma igrala v Napoliju, a je tam po napaki vratarja Antoniolija iztržila le remi. Potrditev naslova je bila zato prestavljena na 17. junij, v zadnji krog prvenstva, ko je Roma za osvojitev državnega naslova nujno potrebovala zmago proti Parmi
Ob nabito polnem Olimpicu, na katerem so navijači pripravili nepozabno vzdušje, so za Romo zadeli ključni igralci ekipe. Zgodovinski prvi gol na tekmi in morda najpomembnejši zadetek v svoji karieri, je dosegel Totti. Mrežo Parme pa sta zatresla še Montella in Batistuta, kar je publiko, kljub kasnejšemu zadetku Parme, vrglo na noge. Ob veliki evforiji so tekmo 10. minut pred koncem prekinili najbolj neučakani navijači, ki so s tribun vdrli na igrišče. Po pol urnem premoru, ko je sodniška trojka že zagrozila z razveljavitvijo rezultata, se je tekma le nadaljevala in sodnikov zadnji žvižg je kmalu naznanil, da je Roma italijanski prvak. Slavje po Rimu je bilo nepopisno. Vse rimske četrti so bile preplavljene z rdečo in rumeno barvo, mesto je slavilo kot že dolgo ne. Vrhunec zabave je ponovno predstavljal veliki koncert na Circu Massimu, kjer se je tako kot l. 1983 zbralo več kot 2 milijona ljudi.
Roma je 17. junija igrala v naslednji postavi : Antonioli; Candela, Samuel, Zago, Cafu; C.Zanetti, Tommasi, Delvecchio, Totti; Batistuta, Montella. Rezervni igralci : Lupatelli, Zebina, Aldair, Nakata, Guigou, Emerson, Assuncao, Mangone, Rinaldi, Di Francesco, Balbo, D’Agostino. Po sezoni je Roma osvojila še svoj prvi italijanski Superpokal. Na Olimpicu je Roma s 3:0 ugnala Fiorentino, strelci za Romo pa so bili Candela, Montella in Totti. Klub so nato zapustili C.Zanetti, Nakata in Di Francesco, v klub pa so prispeli Pelizzoli, Cufre in mladi italijanski upAntonio Cassano, za katerega je moral Sensi plačati rekordnih 60 milijard lir ali približno 28 milijonov €.
V sezoni 2001/02 je bila Roma blizu obranitve naslova državnih prvakov, a se je na koncu morala sprijazniti z 2.mestom. Sezono sta zaznamovala predvsem veličastna zmaga na mestnem derbiju in oster boj treh ekip na vrhu lestvice, ki so se za scudetto borile do zadnjega dne. Derbi 10. marca 2002 bo v zgodovino zapisan kot dan, na katerem je Roma povsem deklasirala Lazio. Na tekmi, na kateri je Roma slavila s 5:1, je »poker« dosegel Montella, piko na i pa je s prekrasnim lobom s 25m postavil Totti. Izjemno napeto prvenstvo se je odločilo v zadnjem krogu. Po tem, ko je vodil do zadnjega kroga, je Inter naslov izgubil prav na zadnji dan, ko je proti Laziu zapravil vodstvo z 2:0 in na koncu izgubil s 4:2. Juventus, ki je doma premagal Udinese, je osvojil prvenstvo, le točko za njim pa je zaostala Roma. Inter je na koncu pristal šele na 3. mestu.
V tej sezoni se je Roma ponovno vrnila v najelitnejše evropsko nogometno tekmovanje – v Ligo prvakov. V prvem delu je zaostala le za Realom iz Madrida in osvojila 2. mesto v skupini. Naslednji nasprotniki v 2. skupinskem delu so bili Barcelona, Liverpool in Galatasaray. Pred zadnjim odločilnim krogom je Roma, po zaslugi izjemne zmage nad Barcelono (3:0), zasedala 1. mesto v skupini in vse je kazalo na preboj v četrtfinale. Vendar se to ni zgodilo. Za uspeh je bil ponovno usoden Liverpool, ki je na Anfieldu slavil z 2:0. V četrtfinale sta se uvrstila Barcelona in Liverpool, Roma pa je skupinski del zaključila na 3.mestu in ostala brez uvrstitve med najboljših 8 ekip.
V naslednjih letih so Romo zaznamovali vzponi in padci. Rim so zapustili Batistuta (sprva na posojo v Inter, nato dokončen prestop), Zago, Assuncao, Balbo in Guigou. Iz mladinski vrst pa sta ekipo okrepila obetavna De Rossi in Aquilani.
Iz Leedsa je v Rim prispel še Dacourt. Roma je v izjemno slabi sezoni 2002/03 osvojila šele 8. mesto, a se vrnila že v naslednji, ko se je zavihtela do 2. mesta in zaostala le za premočnim Milanom. Klub je nato zapustil Capello in se preselil k Juventusu, s seboj pa je v Juventus vzel še Emersona in Zebino. Stanje v klubu je bilo izjemno slabo, saj so veliki nakupi iz prejšnjih sezon terjali svoj davek in klub pahnili v velike dolgove iz katerih se je Roma komaj rešila. Težave pa niso bile zgolj finančne narave, saj je bilo podobno stanje tudi v slačilnici. Po odhodu Capella so se v eni sezoni zamenjali kar štirje trenerji (Prandelli, Völler, Del Neri in Conti), ki slabih predstav ekipe niso mogli preprečiti. Romi je celo grozil izpad iz lige, a se je rešila v zadnjih krogih prvenstva in osvojila 8. mesto. Prav tako je bila izjemno slaba tudi sezona v Ligi prvakov, v kateri je Roma osvojila le točko in poskrbela še za škandal, ko je eden izmed gledalcev na Olimpicu, s kovancem v glavo zadel glavnega sodnika Friska.
Pred sezono 2005/06 je ekipo prevzel Luciano Spalletti in v slačilnico prinesel potrebno svežino. Spalletti je ekipo reorganiziral, motiviral in jo ponovno postavil na noge. Temu so sledili tudi odlični rezultati in Roma se je po slabem uvodu v sezono pobrala in nanizala neverjetnih 11 zaporednih zmag, kar je bil nov italijanski rekord. Zgodovinsko 11. zmago pa je Roma, z goloma Taddeija in Aquilanija, dosegla ravno proti mestnemu tekmecu Laziu. Čeprav je Roma sezono končala na 5. mestu, ji je bilo po aferi Calciopoli, v kateri so bili zaradi prirejanja rezultatov kaznovani številni klubi, med njimi tudi Juventus, dodeljeno 2. mesto in s tem pravica nastopanja v Ligi prvakov.
V sezoni 2006/07 je Roma v okrnjenem prvenstvu osvojila 2. mesto in je bila skozi sezono edini pravi konkurent Interju. Uspešno sezono so varovanci Luciana Spallettija zaključili z osvojitvijo že 8. pokalne lovorike in z izvrstnimi predstavami v Ligi prvakov, kjer so se uvrstili med najboljših 8 ekip na stari celini. Edino temno senco na sezono meče način s katerim je Roma izpadla iz Lige prvakov. Po odlični predstavi v Rimu, kjer je Roma premagala Manchester United (2:1), je sledila katastrofalna predstava na Old Traffordu, kjer so izbranci Luciana Spallettija izgubili kar z 1:7. Klubska uprava se je uspešno znebila večine dolga, tehnično vodstvo pa na čelu s Spallettijem gradi mlado moštvo, ki bo v prihodnosti poskusilo osvojiti scudetto in poleg tega doseči še vidnejše uvrstitve v Ligi prvakov.